GOVORI SVOJO RESNICO
"Videl sem čudeže, ki se dogajajo, ko ljudje govorijo resnico. Ne 'lepo' resnico. Ne tisto resnico, ki želi ugajati ali potolažiti. Ampak divjo resnico. Kruto resnico. Neprijetno resnico. Tantrično resnico. Prekleto resnico. Resnico, ki se jo bojiš spregovoriti.
Grozna resnica o vas, ki jo skrivate, da bi se "zaščitili" pred drugimi. Da ne bo "preveč". Da se vam ne bo treba sramovati in se počutiti zavrnjene. Da se ne vidi. Resnica o vaših najglobljih čustvih. Jeza, ki ste jo potlačili, skrili, nadzorovali. Grozote, o katerih ne želite govoriti. Spolne želje, ki ste jih poskušali omrtvičiti. Prvinske želje, na katere si ne upaš niti pomisliti.
Obrambe se sčasoma zlomijo in ta »nevarni« material se pojavi iz globin nezavednega. Ne zdržiš več. Podoba "dobrega fanta" ali "ubogljive deklice" bo izginila. Tisti »popolni«, »tisti, ki je razumel vse«, tisti zrel: to so podobe, ki bodo gorele.
Treseš se, potiš, slabo ti je. Misliš, da bi lahko zaradi tega umrl, a na koncu poveš presneto resnico, resnico, ki se je globoko sramuješ. Ni abstraktna resnica. Ne gre za »duhovno« resnico, skrbno oblikovano in pretehtano, da ne bi koga užalilo. Ne gre za pametno zavito resnico. Toda neurejena, strastna, površna človeška resnica. Krvava, strastna, provokativna, čutna resnica. Smrtonosna resnica, neukročena in neolepšana. Krhka, lepljiva, prepotena, ranljiva. Resnica o tem, kar čutite. Resnica, ki drugim omogoča, da te vidijo surovega. Resnica, zaradi katere zadihaš, zaradi katere ti srce bije. Resnica je tista, ki vas bo osvobodila.
Videl sem, da sta kronična depresija in vseživljenjska tesnoba izginili čez noč. Videl sem, kako globoko zasidrane travme izhlapevajo. Videl sem, da so fibromialgija, vseživljenjske migrene, kronična utrujenost, neznosne bolečine v hrbtu, telesna napetost, želodčne težave izginile in se nikoli več vrnile. Seveda "stranski učinki" resnice niso vedno tako dramatični. In ne stopimo v svojo resnico z mislijo na posledice. Toda pomislite na ogromno količino energije, ki je potrebna za zatiranje naše živalske divjosti, za umrtvitev naše divje narave, za zatiranje našega besa, solz in groze, za ohranjanje lažne podobe in pretvarjanje, da smo »dobri«.
Pomislite na ves stres za telo in škodo, povzročeno našemu imunskemu sistemu, ko živimo v strahu, da bi se »pokazali«. Tvegajte in povejte svojo resnico. Resnico, ki se je bojite. Resnico, v katero verjamete, na njej stoji svet. Poiščite zaupanja vredno osebo – prijatelja, terapevta, svetovalca, duhovnika, sebe – in jih spustite noter. Naj te držijo, ko se zlomiš. Naj te imajo radi, medtem ko jokaš, besniš, se treseš od strahu, medtem ko govoriš resnico in se v tebi odvija kaos.
Povejte nekomu svojo umazano resnico – lahko vam reši življenje, vas ozdravi globoko v notranjosti in vas poveže s človeštvom na načine, za katere niste vedeli, da obstajajo.”
Avtor besedila: Jeff Foster
Prevod: Suzana Zelnik