Zimski solsticij

 Zimski solsticij 

 Yule - zimski solsticij - 21.12.- 10:21, trenutek, ko Sonce vstopi v zemeljsko znamenje Kozoroga, je najtemnejša noč v letu, ki obenem naznanja, da bo Svetloba spet pridobila na moči.  Solsticij pomeni najkrajši dan in najdaljšo noč v letu.  Zdi se, da tukaj izgine ognjena moč sonca;  kmalu pa, ko se dan daljša, postane masiven in pridobi moč. Zato je solsticij praznik smrti in poznejšega ponovnega rojstva. 

 Zimski solsticij je ključni del naravnega letnega cikla. V materialnem smislu se Sonce podaja na novo potovanje proti vedno daljšim dnevom in novi sezoni rasti in obnavljanja. V duhovnem smislu nas opominja, da mora staro vedno umreti, da se lahko začne novo.  Zato lahko zdaj zapremo vse, kar je potrebno, da naredimo prostor za novo znanje in nov razvoj. Zdaj lahko zaključimo preteklo leto in se pripravimo na naslednje leto.   

 Na zimski solsticij se konceptualno "rodi" Sonce. Na duhovni ravni naj se ta sončna svetloba rodi v nas.  Ta Luč bo vir moči in energije v prihajajočem letu.  Skrivnost zimskega solsticija nas vodi do »izvira« božanskega, katerega delček je v vsakem človeku. Z uglasitvijo s to božanskostjo dvignemo svoje vibracije in s tem pomagamo dvigniti tudi vibracije kolektiva. 

 Naši predniki so verjeli, da bo boginja globoko v zemlji to noč rodila prerojenega sončnega otroka.  Ljudje so posvetili ta sveti trenutek z globoko meditacijo v najtišji uri te noči.  Sobe in shrambe so pokadili z borovo smolo, brinove veje so obesili nad vrata, prižgali luči, pustili tleti hrastov in brezov les  Kelti so krasili hiše predvsem z bodikovino, omelo in bršljanom, na celini pa so uporabljali smreko ali jelko. L Veselje je trajalo dvanajst "dimnih noči". Tako hišo kot hlev so prekadili z dišečimi zelišči in drevesno smolo, predvsem s čemažem, brinom, tomkovico ter smolo jelke, smreke ali bora.  Na predvečer zadnje noči je t.i  wassailing-drink. Med zalivanjem sadnega drevja in nazdravljanjem živini se je plesalo in pilo.  Pekli so pecivo, v katerem se je skrivalo fižolovo seme. Bob so stari Kelti častili kot glavno hrano mrtvih, mrtvi pa so tisti, ki dajejo zemlji rodovitnost in obilje.  Fižolovo seme pravzaprav simbolizira zarodek in ponovno rojstvo mrtvih prednikov. 

 V tej noči je bilo videti tudi jelene plesalce, ki so s svojim plesom bobnali sporočila za boginjo zemlje in boga jelena Cernunna.  Oni, v globinah zemlje, se prebujajo v življenje. Jelen je solarni simbol zimskega solsticija - jelenova sposobnost obnavljanja rogovja kaže na ponovno rojstvo, večni krog življenja. Temu prazniku je posvečena jelka ali smreka, s smolo nasičeno drevo svetlobe. Bog jelena Cernunnos se še danes pojavlja v podobi Nikolaja (Nikolaus, Samiklaus) na jelenu ali na saneh, ki jih vleče severni jelen ali jelenja vprega. 

 Pri Slovanih je bil zimski solsticij prvotno povezan s praznovanjem Dažboha, slovanskega boga Sonca, ki je bil sin drugega slovanskega boga - Svaroga. Prav na zimski solsticij se Dažboh rodi pod zemljo kot otrok, dozori spomladi, je najmočnejši ob poletnem solsticiju, nato začne postopoma slabeti, dokler ob zimskem solsticiju ne umre in se ponovno rodi. 

 V predkrščanskih časih so germanska poganska plemena badnjak praznovala od konca decembra do začetka januarja, čas praznovanja pa so določila po luninem koledarju. 

 Na Danskem, Norveškem in Švedskem se beseda jul običajno uporablja za opis praznikov, tudi v krščanskih okoljih.  V nekaterih kulturah je vrhunec praznika 24. in 25. december – takrat otroci prejmejo darila, ki jih prinese figura, na Danskem imenovana »julemanden«, na Norveškem »julenissen« in na Švedskem »jultomten«. Na Finskem se praznik imenuje "joulu", v Estoniji "tõlulud", na Islandiji in Ferskih otokih "jól"

 Vir: Magične rastline Keltov avtorja Wolf-Dieterja Storla

Astro Tarot Izida 🌙